torek, 12. marec 2013

The review

Hm, pet let. Čas res beži. Pet let in pet dni, če smo natančni. Zamudila sem obletnico. Hja, korak v trojko in že pozabljam na lastne obletnice. Najino obletnico, moj blogek. Pet let, odkar sem zakorakala V iskanje s prvim zapisom. Mojimi vrhunci. Zapis, ki ga je izvalo nedolžno vprašanje na mojem 25. rojstnem dnevu. Kolega se kar malo sekira zaradi tega, pa se nima za kaj. Sedaj sem mu hvaležna, da je postavil "the" vprašanje. Vprašanje, ki me je spodbudilo k razmišljanju o moji prihodnosti, o mojih željah in pričakovanjih v življenju, o mojem pogumu. Spodbudilo me je, da sem si zaželela več v življenju, da sem začela razmišljati o višjih ciljih. Vse to je vodilo v prijavo na novi študij, nadaljevalo s sprejemom in samim študijem. Živeti v petih tujih državah v dveh letih. Učenja petih tujih jezikov, spoznavanje petih popolnoma različnih kultur, od razvitega do tretjega sveta. Ustvariti jeklene vezi s 26 tujci iz 17 držav. Vezi, ki so še vedno tu. Pripeljalo me je na Darwinove otoke, kamor si vsak biolog želi, samo. No, pravzaprav sem se v tem obdobju v vse podajala sama in po poti spoznavala nove prijatelje, ki so mi neizmerno obogatili izkušnjo. Vedno znova sem se učila, da moramo biti odprti in sprejemati, spoznavati, doživljati, zajemati življenje s polno žlico. Predvsem pa ne smemo pozabiti na otroka v sebi. Tako sem v tem času na plan potegnila svojo prvo spominsko knjigo v življenju, ki je sedaj polna neprecenljivih spominov. Ja, tudi to sem se naučila, ustvarjati neprecenljive spomine. Spomine, ki sem se jih naučila beležiti, prenašati na papir. Spomin me že sedaj zapušča, kaj bo šele čez naslednjih pet let. In ko sedaj ustvarjam spomine z meni najljubšo osebo, jih redno prenašam na papir. Vsakoletna izdelava knjige ni več samo stresna obveznost, ki sem si jo sama zadala. Je obujanje spominov, spominjanje vsega dobrega, vsega, zaradi česar sva skupaj. Moj papai je še ena dobra stvar, ki mi jo je prinesel moj pogumni pohod v svet. In nedolgo nazaj sem držala v rokah že najino tretjo knjigo. Hm, v tri leta spravljena v treh tankih knjigicah fotografij. Trilogija mojega največjega vrhunca zadnjih petih let.
Vrhunci. Niso slabi za tako kratko obdobje. Diplomirana, magistrirana, multikulturna in predvsem zaljubljena. Sedaj le upam, da me vrhunci zadnjih let ne bodo polenili. Ker mojega iskanja še zdaleč ni konec. Neuresničene želje so še tu. Se spreminjajo in oblikujejo z vsakim dnem, ko odkrijem kaj novega o sebi, o mojem pogledu na svet, o ... tem, kar me osrečuje. Novi koraki v življenju mi dajejo nove izkušnje, nove vpoglede v to, kaj v življenju hočem počet. Kaj hočem? To imam že dolgo izoblikovano. Hočem biti srečna. Toda kaj je tisto, kar me bo pripeljalo do sreče, je vprašanje. Mogoče bom imela odgovor že čez pet let, ali pa deset. Nikoli ne veš, zato pa je življenje toliko bolj razburljivo in polno presenečenj. 
Pomembno je le, da ne zapadem v rutino, ki se jo nato bojim zapustiti. Da ne začnem spet uporabljati izgovor, kot sem jih včasih. Nimam časa, nimam denarja. Zato sem vesela, da se bom po petih letih dotaknila še enega starega vrhunca. Potovanja. Pred petimi leti smo odletele na drugi konec sveta, letos gremo samo na drugi konec Evropo. Ampak važno je, da gremo, da zopet občutimo sproščeno brezdelje. Res moram paziti, da ne zapadem v rutino.

ponedeljek, 04. marec 2013

30

The day came, the "scary" 30. When youth leaves you and old age knocks on your door. Luckily the reality is different. Nothing really happens, when you turn 30. For me it was just another day. The same ache in the back, lazy morning, searching for lunch ideas, ... Just a normal day as I like it. No big parties, drinking and dancing all night. I had a perfect little gathering with my friends. That was my 30.

nedelja, 19. avgust 2012

When skinny love fills my head

Jango is doing its job. Filling my ears, head, mind with pleasant music and bringing back memories. Skinny love just made me think of a special person I got a chance to know and listen to her wisdom for five weeks somewhere in the Pacific. Both of us far away from our beloved ones, trying to reach our goals that will take us back to known places. Sometimes life is playing strange games with us. You know, is just like when you meet a person that might change your life and you have to leave - pack your bags and move on with your journey. With time I realized, that your life brings you back to that same point and then you see, if that person waited for you or not. Kind of a test, for all of us. Well anyway, I went astray a bit. Going back to my friend. She made my stay on the enchanted islands easier. So I really hope my life will bring me back to her one day, because I miss talking to her. About our lives and dreams, about anything and everything. It's funny how attached you can get to one person in five weeks ...